POTOVANJE Z AVTODOMOM
Od 8.7. do 21.7. 2006
Sobota, 8.7.
Odhod je bil planiran za okoli 18-ih a nam je uspelo odriniti šele okoli osmih (še zadnje malenkosti pri pakiranju, večerja :P). Peljali smo se kakšno uro in nato je počila guma. Tako da je bila naša prva postaja že v Kranjski gori na pumpi, ki je bilo zelo idealno mesto za kampiranje- mize s klopmi, koši, stranišče, golf igrišče in reka za skopat Naro, mogoče pridemo še kdaj :P.
Nedelja, 9.7.
Vstali smo zgodaj zjutraj in iskali servis, ki dela tudi ob nedeljah. Na srečo smo našli mehanika ki nam je z veseljem pomagal (povedal tudi da se njegova hči s kamperjem potepa po Švedski) in se odpeljali proti Avstriji ob 10h. Tam smo se peljali skozi dolino ----, kjer smo videli zadnji kozolec (konec Slovencev ;)). Peljali smo se naprej v Italijo do Toblaha, ustavili smo se ob "Toblah Sea", skopali Naro in šli naprej do Dolomitov pod Tre Cime, kjer smo parkirali avtodom k ostalim kamperjem. Malo smo se sprehodili pod ogromnimi "špicami". Kmalu smo se zavlekli v avtodom, saj je prišla nevihta. Usposobili smo majhen televizorček, kajti bližal se je finale svetovnega prvenstva v nogometu, mi pa v Italiji s francoskimi sosedi, parkiranimi ob nas ;). Ob gledanju smo se spomnili zakaj so bili popoldne vsi Italijani na cestah tako živčni.
Ponedeljek, 10.7.
Ponoči je nevihta sčistila nebo, vreme je bilo zjutraj čudovito! Seveda je bilo na 2300ih metrih kar mraz, na srečo smo imeli s sabo bunde. Ati, Tina in Ana smo se odpravili že zgodaj da bi obkrožili Tre Cime, mami in Maja pa sta z Naro ostali v taboru (sicer smo razmišljali da bi psa vzeli sabo, a ker nismo vedeli kakšni prepadi so na drugi strani, raje nismo tvegali-se je izkazalo za pravilno). Tre Cime so bile fantastične (na najbolj znanemu pogledu nanje se tre turistov) in z daljnogledom smo lahko opazili plezalce. na drugi polovici naše krožne poti smo se ustavili ob treh malih idiličnih jezerih že skoraj kičasto-samo turistov pa od nikoder? K avtodomu smo se vrnili okoli 14h, kjer smo skupaj pripravili kosilo. Okoli 19h smo se spustili v nižje dele in parkirali v Cortini Di Ampeco, kjer je bilo včasih letališče. Zaloge hrane je že primankovalo in po nekaj kilometrih s kolesi sta ati in Tina končno našla trgovino, kjer so prodajali le žemlje, mleko in sladoled. Naro smo še skopali v reki zraven in šli spat.
Torek, 11.7.
Dopoldne smo se odpeljali iz Italije in prispeli po gorskem delu v Švico. Zvečer smo se ustavili v Samedanu (blizu St. Moritza), kjer je ati zagledal letališče, zadaj pa še majhen kamp. Takoj smo se zapeljali tja in vprašali za kampiranje v majhni recepciji (20 evrov za nočitev).Receptorja je zanimalo od kje smo. Ko je ati odgovoril da iz Slovenije iz Ljubljane se je začudil zakaj imamo potem na registraciji oznako Maribora (zgleda da pozna vse kraje z letališči). Našli smo si lušten plac in šli spat.
Sreda, 12.7.
Dopoldne smo si malo ogledali prostor, imeli smo dva kolesa, da smo se lahko vozili po super urejenih stezah za pohodništvo kolesarjenje tek,... na prb. vsakh sto metrov je bila klopca ob nji pa koš za pasje iztrebke. Skratka, vse neverjetno urejeno. Nara se je spet skopala v bližnjem jezercu :P.
Ob 16h pa smo se odpeljali iz Švice do Suse - s seboj smo imeli GPS, ki smo ga za to pot prvič usposobili in na računalniku poiskali prostor za kamperje. GPS je izračunal, da se bomo vozili dobrih 5h, je pa čas kar hitro minil, saj sem jaz navigirala, ati je vozil, ostali so pa spali. Najhujša pot je bila skozi Torino - GPS je govoril take zakomplicirane poti, da smo se čisto zaplezali. Ko je izračunal novo pot, smo spet zapeljali v napačno pot in se vedno znašli v centru Torina. Končno nas je rešil in odpeljali smo se po pravi poti. Ko se je čez kakšno uro zadrl: "You have riched your destination", smo kmalu zagledali tablo z znakom avtodoma in 2km do prostora. Sledili smo tablam in po kar nekaj kilometrih strmih serpentin nam je bilo dovolj in ati je obrnil nazaj. po nekaj 100 metrih smo vseeno našli camp (ki v trdi temi res ni dobro viden), poklicali smo lastnika (na tabli je bila napisana št. mobitela) in ga s tem vrgli izpred tv-ja, da nam je odprl zapornico. Parkirali smo, pojedli in pospali.
Četrtek, 13.7.
Ugotovili smo, da bi lahko po serpentinah nadaljevali do višine 1800 metrov. Okoli 12h smo se po vseh opravkih (menjava vode, ogled krasne vasice ob kampu) končno odpeljali Franciji naproti. V GPS smo vpisali Briançon in šli. Čez Francosko mejo smo prispeli čez nekaj ur, kjer nas je sprejel dež. Na srečo se je kmalu polegel, da smo lahko šli malo po Briançonu (luštno mestece z obzidjem, polno turistov) in do gradu. Prespali smo kar na parkirišču pod grajskim gričem (ki je tudi smučišče-20meterska vlečnica) kjer je bilo veliko avtodomov za čez noč.
Petek, 14.7.
Zbudilo nas je razbijanje kladiva. To je bilo postavljanje odra na griču nad nami, kjer je bil zvečer rock koncert. Moglo je bit noro, a mogli smo naprej. Odločili smo se da gremo zdaj gledat znamenita provansalska polja sivke. Na turističnem zemljevidu je bila sivka označena v kraju Orpierre-srednjeveška vasica obdana s stenami za plezanje, ampak sivke pa nikjer. Na turističnem uradu so nam povedali da so polja še nekaj km naprej v kraju Laborel.
Zagledali smo prvo polje, ampak sivka je bila nekam kilava (zaradi virusa, kot smo zvedeli kasneje). Šli smo še malo naprej ampak stanje je bilo vedno slabše tako da smo se razočarani obrnili nazaj proti najbližjemu prostoru za avtodome. Vseeno smo se še prej ustavili ob prvem-najlepšem polju, da je Maja s sovoznikovega sedeža napravila fotko. Nekaj minut smo že tam stali ko je iz hiške nasproti prišel vesel Anglež (Rob) in se nam opravičeval da ne zna nemško. Ko smo povedali da smo Slovenci je vzkliknil: "How exciting!" Vprašal nas je če iščemo prostor za kampiranje. Ati je povedal da smo prišli zaradi sivke, kar je Roba zelo začudilo; predvideval je namreč da smo prišli zaradi "Le Tour De France" ki gre mimo točno na tem mestu čez dva dni, povedal je da so na najvišjem prelazu (Col de Perty, nekaj km naprej)že parkirani avtodomi, ki so si poiskali najboljši prostor ob vzponu. Prijazni Anglež nas je prepričal da moramo videti enkratni dogodek kot je Tour. Dovolil je da smo parkirali pred njegovo hišo. Spoznali smo še njegovo ženo in povedala sta, da vsako leto prikolesarita (cca 1000km;10 dni) sem v Laborel iz Anglije za pol leta. Razkazala sta nam tudi svojo 300let staro hišico, ki sta jo kupila pred tridesetimi leti, v originalu sta pustila stopnice in pa nekaj vrat z izžaganimi luknjami za mačke. Zelo zanimiva hiša je bila, ja. Odločili smo se da gremo naslednji dan še malo naokoli, zvečer pa nazaj počakat na dirko.
Sobota, 15.7.
Zjutraj smo se poslovili od Angležev (ki sta nam podarila spominke-5cm fosile). Potem smo se odpeljali proti Digne les Bains-u, znanem prav po ogromnih fosilih, ok. 40cm ( mislim da celo največjih znanih). Muzej fosilov in muzej medvedov smo spustili. Raje smo šli v stari del mesta na hribčku, na vrhu je bilo videti obzidje (mislili smo da je kakšna znamenitost, odpravili smo se tja in prišli do zapora). Mesto je bilo v žalostnem stanju-nevzdrževane zgradbe,... tako da se ogled ni splačal. Nato smo šli nazaj proti Laborelu, zapeljali smo se višje, kot smo bili prejšnji dan (nekaj ovinkov pod prelazom kjer se bojo spuščali) in poiskali dokaj primeren prostor za kampiranje, kar pa nibilo tako enostavno ker je bilže polno avtodomov. Zvečer nam je znanec iz Slovenije sporočil, kakšne drese imata naša dva in številke (Mugerli - 167, zelen; Valjavec - 88, moder z levim vijoličnim rokavom) in potek: ok. 13.30: karavana (?) in ok. 15.20: kolesarji.
Nedelja, 16.7.
Zjutraj so se začeli usipati še osebnimi avtomobili vmes so bili tudi čistilci, pregledovalci ceste in policaji,... Tina, ati in Ana smo se odpravili na hribček nad sedlom, na sedlu smo se prebijali skozi množico avtomobilov in ljudi. Z vrha smo videli, kako so čisto zapolnjeni ovinki, kjer se bodo kolesarji vzpenjali.. Cesto so za osebne avtomobile zaprli ob enih.
Malo pred karavano smo šli na vrh sedla kjer je bil že postavljen cilj vzpona, ljudje so že čakali; vsi oblečeni v belo z rdečimi pikami. Tudi mi so dobili take kape in majice. Kmalu so prišli prvi predstavniki karavane: na avtomobilu je bil pritrjen ogromen kolesar z rumeno majico, za njim lev (maskota Toura), potem pa še vsi sponzorji, ki so bili velikanska guma, paradižnik, sladoled, pica, čajnik, deblo,... Če si jim mahal, so ti metali razne kulije, obeske in trakce za ključe, kavo, kapce, magnetke, časopis, vodo,.... Počasi smo se odpravili nazaj do avtodoma in po poti nabirali predmete.
Ko je bil na cesti že nekaj časa mir, smo spet šli na sedlo. Zdaj se je nabralo res veliko ljudi in v zraku je bilo čutiti veliko pričakovanje... bolj se je helikopter nad cesto približeval, večja napetost je bila. In je prišla vodilna šesterica:... "švis" ...pa je bilo mimo. Enako je bilo še z naslednjo, veliko skupino in nekaj posameznimi kolesarji. Tako da se je vse skupaj končalo v nekaj minutah. Bilo je res v redu vzdušje vsi so vzpodbujali prav vse, tudi zadnjega kolesarja. Za naša dva nismo kaj posebej navijali, saj v tisti skupini tudi pravo barvo težko najdeš, kaj šele številko. Pogledali smo še navzdol po pobočju in opazovali spust, dokler ni še zadnji kolesar izginil za ovinkom.
Ko smo bili spet pri avtodomu, smo opazovali karavano camperjev in avtov ki se vrača nazaj domov. Mi smo bili še kar nekaj časa tam, vmes pojedli kosilo in kmalu ni bilo nikogar več... verjetno bo trajalo kar nekaj let preden se bo tu gor nabralo toliko ljudi kot zdaj v enem dnevu. Počasi smo se tudi mi odpravili proti placu za kamperje - Mirabele aux Baronnies. Tam v nižini je bilo zelo vroče. S Tino in Naro smo šle na kratek sprehod naokoli, srečale smo Nizozemko z dvema psičkama, ki je čukala pred svojo hiško. Psi so se poigrali, nato pa je Nara ušla v hišo (pogledat, če je kaj za pod zob). Tako sva si s Tino ogledali še eno zanimivo stanovanje: sobe v ozadju so vkopane v steno, na katero se naslanja hiša. Super naravna klima! mi pa smo se celo noč kuhali...
Ponedeljek, 17.7.
Ogledali smo si naselje Mirabele, kjer je bilo veliko zanimivih stvari, med drugim tudi stara predelovalnica oliv, kjer smo lahko poskusili nekaj vrst olivnega olja in omak. Kupili smo zelo okusne črne oljke in oljčno milo. Okoli 13h smo šli naprej, in si na poti ogledovali mesteca -----------, proti večeru pa smo našli prostor za kamperje v Comps-u. Do sedaj najbolj ubijalska vročina. Spet je bilo jezero čisto zraven in Nara se je tam naučila skakat v vodo in tudi jaz bi se ji najraje pridružila.
Torek, 18.7.
Ko smo vse pospravili, smo se odpeljali proti rimskem akvaduktu Pont du garde. Najprej smo se malo sprehodili po njem in opazovali vklesane podpise. Bili so vsi iz 18. in 19. stol, najstarejši,ki smo ga našli iz leta 1766. Zraven nekaterih je bilo vklesano kladivce, kar je verjetno bil znak od arheoogov. Šli smo še v trgovino z nekaj deset vrstami provansalskih slaščic, in potem v reko Garde pod akvaduktom. Voda je bila super za kopanje, Naro smo raje privezali po tem, ko je šla reševat neko gospo, ki je skočila v vodo. Kmalu so prišli še eni lastniki gladkodlakega prinašalca. Angleško niso nič razumeli, ko sem pa jaz parkrat rekla "flat coated retriever", je lastnik rekel: "ja, ja flat coated retriever, ja". Pes je silil v Naro in cvilil, ona pa se ni brigala zanj in hotela stran. (drugače je čisto nora na pse, samo ne v vodi). Ljudje na plaži so se postavili v polkrog in opazovali enaka psa ;).
Odpeljali smo se in se na poti ustavili še ob Fontaine de Vaclouse. Mesto je znano po najmočnejšem talnem izviru na svetu. No ko smo prišli tja je bilo samo jezerce globoko v luknji, če pa bi prišli zgodaj spomladi bi bil to izvir ki bi bil nekaj metrov više in se izlival tam čez, od koder smo zdaj opazovali jezero. Iz mesta do jezera vodi promenada polna stojnic s spominki. Tina in ati sta našla res simpatične.
Proti večeru smo šli v mesto Roussillon, ki stoji na rdeče-oranžnih skalah in tudi mesto samo je v teh odtenkih. Sprehod ob že malo hladnejši uri je bil res prijeten. Krasen je bil tako pogled z vrha mesta (kjer je razgledišče), kot tudi vsi detajli v ozkih uličicah.
Najprej smo planirali iti dalje, ampak smo se odločili naslednji dan še pogledati naravni park zraven mesta. Tako da smo zvečer parkirali nekje v bližini.
Sreda, 19.7.
Zanimive tvorbe bele, vijolčne in vseh kombinacij rdeče ter rumene barve peska se je res splačalo videt. Med njimi vodijo potka in stopnice; sprehod traja prbl. pol ure. Kratko, ampak bilo je že tako vroče, da smo imeli kar dovolj. Tipični spominek so bile stekleničke s peskom vseh odtenkov. Mi pa smo na poti nabrali nekaj pisanih kamenčkov in je potem Tina doma naredila take stekleničke.
Odpeljali smo se proti Valle du Verdon (soteska reke Verdon). Peljali smo se po prostrani planoti ------ in opazovali velika polja ta prave sivke in pšenice. Spustili smo se v dolino, kjer smo se skopali v jezeru v katerega se zliva reka Verdon.
S ceste smo ves čas opazovali veličastno Verdonsko sotesko, večkrat smo se ustavili na ratglediščih. Sprehodili smo se tudi čez 1000 metrov visok most in se zazrli v globino. Že malo zarjavela tabla "saut d'elastique" je pričala da so nekaj časa nazaj skakali tu dol. Na dnu smo videli potko po kateri bom pa šla čez nekaj let.
Ker smo imeli na srečo najnovejši vodič, kjer so bili napisani vsi prostori za parkiranje, smo našli bližnjo vas Trigance (tri goske). Bi kar težko verjeli, da je bil to edini prostor za avtodome, ki je imel na voljo elektriko. Kmalu je prišla starejša gospa (da bi poračunali nočitev), ki je odlično znala angleško!
Zvečer nas je uspavalo oglašanje goske..
Četrtek, 20.7.
Dopoldne smo si ogledali znamenitosti (stara pralnica , obok, grad...) Triganc, ki so vse predstavljene na začetku vasi, kjer je tudi prostor za avtodome. Ko smo hoteli še do gradu, smo zvedeli, da ga je zakupil lastnik hotela in v njem uredil restavracijo, kamor je vstop dovoljen samo njegovim gostom.
Začrtali smo si pot proti Italiji v smeri Benetk. Vmes smo se hoteli prebiti še do Azurne obale, ampak smo bili višji od 2,2m. Ja, tam res niso zaželjeni avtodomarj. Po nekaj poskusih smo se naveličali in bili po eni strani veseli da se nam ni treba drenjati na plaži. Kar nekaj časa pa smo ostali na razgledni točki , kjer smo lahko opazovali Monako. Tudi Nara ga je hotela videti; s sprednjimi tacami se je povzpela na ograjo:P.
Okoli 19h smo se odpeljali do Benetk. Ni uspelo in prespali smo na eni italijanski črpalki.
Petek, 21.7.
Zjutraj smo se takoj odpeljali naprej in bili čez prb. 2 uri v Benetkah. Štirje smo šli na bus, mami pa je z Naro ostala ob avtodomu. Ko smo prišli do kanalov in prepletov ulic, smo se v hipu izgubili. Nikjer ni bilo nobenega turista, samo kakšen domačin. Na srečo smo imeli podroben zemljevid, da smo se nekako rešili in prišli do glavnega kanala in nato do trga Sv. Marka. Tam je bilo polno ljudi, dva na enega goloba. Malo smo poslikali in pobegnili iz gneče in strašne vročine. Vmes smo si morali privoščiti tudi vsak en kos dišeče margerite.
Ko smo se vrnili nazaj, nas je čakalo kosilo in kmalu smo se odpravili proti Ljubljani.
Vrnili smo se okoli 22h, po hitrem postopku zmetali stvari iz avtodoma (ker zjutraj ga je bilo treba vrnit) in pospali.
_________________________________________________________
Tina in Ana
